Vratne opornice so izjemno dragocene pri reševanju oseb s poškodbami vratne hrbtenice. Ker reševalci na kraju dogodka ne vedo, za kakšne poškodbe gre, morajo glavo ohraniti v nevtralnem položaju. Pri tem jim zelo pomaga vratna opornica. Pri nameščanju opornice sodelujeta dva reševalca z izkušnjami. Prvi varuje glavo, drugi pa s prsti izmeri razdaljo med ramenom in brado poškodovane osebe. To višino prenese na opornico – odpre zatič, prilagodi velikost in nato ponovno zapre zatič. Pri tem sprednji del vratne opornice ukrivi, tako, da se prilega poškodovančevemu vratu. Nato je treba oblikovati sprednji del vratne opornice. Pri tem se njen sprednji del namesti pod brado. Z drugo roko se nastavi njen zadnji del. Z uporabo traku se ga pritrdi na sprednji del.
Nato je pomembno, da reševalec preveri lego brade. Med brado in robom vratne opornice mora ostati prostor za prst. Če je opornica ustrezno nameščena, bo spodaj segala od prsnice do brade, zadaj pa od višine lopatic do zatilja. Namestimo jo lahko izključno takrat, ko je glava postavljena v nevtralen položaj. Če je pravilno nameščena, poškodovanec nemoteno odpira usta, neovirano se mu lahko očisti dihalne poti in poskrbi za normalno ventilacijo. Če bi ovratnica povzročila zaporo dihanja, je ne smemo namestiti. Prav zaradi številnih izzivov pri nameščanju vratne opornice, s katerimi se lahko soočijo reševalci, ki imajo za to na voljo izredno omejen čas, je pomembno, da to izvajata reševalca, ki sta primerno usposobljena.
Prepoznati morata, kdaj je vratna opornica pravilno nameščena in kdaj ne. Sposobna morata oceniti, ali se pojavljajo kontraindikacije, ki ne dovoljujejo njene uporabe. Šele, ko je glava fiksirana, lahko drugi reševalec konča ročno varovati vratno hrbtenico. Če je poškodovana oseba v sedečem ali ležečem položaju – v obeh primerih mora biti postopek nameščanja opornice enak. Vratna opornica zmanjša fleksibilnost in ekstenzijo gibov za trideset odstotkov, rotacijo pa za polovico.…
Continue Reading