Vam je kaj znano?
Verjamem, da vam je. Ni lepšega občutka, kot imeti babico, ki za nas pripravlja kosila ali večerje. Te kuhinje ostanejo večno v spominu. Kajti babica je ta, ko pri njej ni živčnosti, ni hitenja, enostavno je vesela, ko stopiš v njeno kuhinjo, te potreplja po rami, pogleda v oči in vpraša kako si. Ti pa z stotimi misli, zavohaš kako diši iz njene kuhinje in zagledaš vse pripravljeno na mizi samo zate. Res te naše babice so zlata vredne.
One vedo kaj pomeni hrana in dobra volja. One niso te, ki bi ti metale naprej in se jezile, ker morajo kuhati za nas. One komaj čakajo, da njeni vnuki stopijo čez vrata in jih obiščejo. Da imajo vnuki rabi babičine kuhinje ni nič novega. To je veljalo že prej in vedno bo.
Kajti starši hitijo imajo polno opravkov, službo, skrbi in že se zgodi, da tudi kuhinja postane ena skrb več in takšnega mirnega občutka, ki ga dajejo babičine kuhinje zaradi tega pri starših ne doživimo.
Babice so morale skozi življenje isto kot mi, šola, služba, otroci, tudi njim ni bilo lahko in mogoče ravno zaradi tega, ki kasneje v svoji penziji najdejo mir in si znajo vzeti čas za nas, vse to vedo in še kako vedo, kaj pomeni topel obrok na mizi svoje družine, ki živi to obdobje, kjer vsi hitijo, tako še kako zna z svojo nežnostjo in toplino brez hitenja pripraviti dišečo jed iz njene kuhinje.
Imejmo radi naše babice, ker to je vse kar one potrebujejo za vračilo njene kuhinje. Ne potrebujejo denarja, pomoči, le vaš čas, da z njimi poklepetate, da jim poveste, da jih imate radi. Ne potrebujejo potrditve, da so njihove kuhinje dobre, one to same vedo, če se vnuki vračajo vsak dan k njihovi mizi in iz polno obloženih krožnikov ostanejo prazni. To so naše babice zlate in radi jih imamo.